Udeležila sem se dobrodelnega teka v Ljubljani »Wings for Life World Run«, kjer so vse vplačane prijavnine tekačev namenjene raziskavam hrbtenjače. Izredna izkušnja in lep občutek dobrodelnosti ter odgovornosti, da sem tekla za vse, ki tega ne zmorejo. Nase pa sem ponosna in zadovoljna hkrati, da sem se znova postavila na start, kajti po tekmovalnem slovesu se izredno redko postavim na startno črto. Ne glede na to, da tečem zdaj samo rekreativno si priznavam, da ostajam nekje globoko v sebi še vedno tekmovalka.

Že na samem startu nisem natanko vedela kam in v kateri startni » boks« sodim ali se naj postavim med tiste hitre tekmovalce ali naj se pomešam med tiste, bolj počasne. Na ogrevanje ter pripravo na start sem skoraj pozabila in se še v zadnjih minutah skupaj z mlado atletinjo Nino, zapodila proti Prešernovem trgu, kot nekoč, kjer sem se v vlogi favoritinje prav tako pripravljala na start maratona. Vmes sem obiskala WC, na kratko raztegnila mišice, dodala nekaj dihalnih in kratkih tekaških vaj ter dinamičnih poskokov in se na startu pomešala nekje v ozadju. Startna gneča je bila izredno velika, saj smo se dobesedno tiščali drug ob drugem, naposled sem le ugotovila, da je bolje, če se prestavim v ospredje, kjer bom lažje pričakala na start saj je bilo na sporedu še skupno ogrevanje. Tega nisem vedela. Med pripravo in čakanjem na skupen start sem začutila neizmerno žejo in se spomnila, da je bil vnos tekočine tega tekaškega dne skorajda ničen. Po ogrevalnih vajah, energičnih in simpatičnih tekačic iz skupine Alenke Košir, kjer so me vaje spominjale bolj na vaje iz aerobike in če bi jih pravilno izvajala bi se najbrž še poškodovala, sem končno le dočakala zame odrešilni startni znak.

Po uspešnem startu se je tekaška zabava šele pričela. Ne vem sicer od kje in kako a tekačica pred menoj je tekla skupaj s psom na vrvici in psička si je v največji tekaški gneči omislila, da mora lulat. Komično situacijo je opazil tudi nekdaj znani tekaški talent, ki je v družbi prijateljev, še vedno opazno utrujen in z močnim vonjem po po pravkar prekrokani noči , v smehu ter precej hitro odbrzel naprej . Tekači smo se tako vsak s svojo zgodbo in zaposleni sami s seboj v svojem tempu pomikali po trasi naprej proti Domžalam. Dohitela in prehitela sem par, kjer je tekač potiskal pred seboj invalidski voziček in občudovala njuno močno voljo in energijo.

Ne vem sicer iz katerih razlogov mi je ravno na ta dan peristaltika tako pospešeno delovala, kajti vsi WC postavljeni ob progi so bili moji. Pa še mudilo se je vsakič! Tako razmišljajoč ali sem naredila napako pri zajtrku ali sem morda podedovala pravkar prebolelo trebušno virozo moža, so minevali kilometri. Tisti prijeten in vsem znani občutek prvega znoja na sebi sem občutila kot nič kaj posebej prijetnega, saj se mi je prevelika majica iz moje ekipe Garmin & friends zalepila na rame in me delala živčno,

tako da sem si jo na vsakem kilometru vihala in popravljala. Tudi izbor prave obutve in nogavic ni bil najbolj posrečen, saj sem ves čas teka iskala svoj znani občutek, dotik nog s podlago in premikala stopalo po obutvi sem in tja, posledično sta se mi nogavici zgubali in pridelali žulj na sprednjem delu stopala. Tako zaposlena sama s seboj sem vendarle znova ujela svoj ritem teka in pričela puščati tekače za seboj. Ravno, ko sem začela uživati v teku in opazovati naravo okrog sebe sem znova komaj dočakala okrepčevalnico. Za vsako okrepčevalnico na razdalji 5km je bil namreč postavljen uradni WC.

Že na samem startu teka sem se odločila, da tečem samo do Domžal in tam nekje počakam na prevoz nazaj na prizorišče teka ali domov. Preteči 15km iz centra Ljubljane se že na zemljevidu zadovoljivo vidi. Nisem več pretirana ljubiteljica asfaltnih površin, tako, da za maratonske spomine ravno dovolj! Na postanku v Domžalah sem preračunala, da bom morala predolgo čakati, da me ujame zasledovalno vozilo, ki je po vsem svetu naznanjalo konec teka ujetim tekačem, zato sem se odločila, da tečem vse do Kamnika oz. zavijem izven trase proti Duplici in obiščem še prijatelja iz tekmovalnih dni. Visoko motivirana sem se znova zapodila za tekači in med njimi prehitela tudi Boruta ( predsednika Pahorja), ki je prejemal res najlepše navijaške spodbude ob progi, naslednji znani leteči cilj je postal novinar Igor J. , tekaški zanesenjak , ki je bil tako oborožen z geli okrog pasu, kot bi se odpravil na največjo fronto.

Uživaško zasledovanje tekačev pred seboj je prekinila moja trenutna in nenadna odločitev, da je pretečeni pol maraton ravno dovolj zame. Ustavila sem se in oblekla, vetrovko, ki sem jo imela zavezano okrog pasu ter zavila do bližnjega lokala, si umila znoj z obraza in v lahkotnem teku nadaljevala pot proti Duplici. Mimogrede sem se še malo pozabavala s tekači, ki jih je že lovilo zasledovalno vozilo in dobesedno z njimi šprintala zadnjih 400m. Presrečna in zadovoljna sem svoje poslanstvo tega dne končala še z obiskom na prijateljevem domu.

Kot meteor sem se, po več kot desetih letih nenapovedano pojavila na vratih družine nekdaj odličnega tekača na dolge proge in gorskih tekov , Ladota Urha, še vedno močno in opazno rdeča ter vidno utrujena v obraz in s štartno številko na sebi! Tekači smo res modeli, nepredvidljivi, edinstveni in neponovljivi.

Presenečenje tega dne mi je uspelo 100%, hkrati pa izredno zadovoljna s seboj in srečna z doseženim. Po tekmovalni plati sem med več kot 100 tisoč udeleženci, ki so tekli na 35 lokacijah na svetu zasedla skupno 12.007. mesto in 53. v kategoriji, po duhovni sem pa premočno zmagala.

Razlog več, da v naslednjem letu nastopimo v še večjem številu.

Anica Živko, tekaška trenerka