Ukvarjanje s športom ima v vsakem obdobju človekovega življenja pozitivne učinke na telo in počutje. Sodoben način življenja nas ob vsesplošnem pomanjkanju prostega časa omejuje in sili k še večji organiziranosti ter samodisciplini.
Starši smo lahko v svojem početju velik vzor svojim otrokom, ki so pogosto naši veliki posnemovalci. Dopustimo jim gibalno svobodo, da že v zgodnjem otroštvu spoznavajo luže kot svoje največje otroško igrišče. Kasneje pa jih postopno usmerimo v športno vadbo, ki jo bodo radi obiskovali, odkrivali in razvijali svoje talente ter se družili s prijatelji.

Tudi tekmovalni šport postaja v očeh mladih vse bolj privlačen, saj v ospredje ne silijo zgolj zmage in odličja, ampak spoznavanje samega sebe v odnosu do okolja. Skozi šport si mladi gradijo in oblikujejo lastno identiteto. V športu ni nič podarjenega in zagotovljenega, vse si je potrebno priboriti z močno voljo, trdim delom, notranjim veseljem pa tudi z odrekanjem in prilagajanjem. Športniki imajo tudi sicer drugačno življenje od svojih vrstnikov, saj jim intenzivni treningi in tekmovanja odvzamejo ogromno časa. Zaradi pogoste odsotnost od pouka pa je potrebno nadoknaditi in predelati vso zamujeno snov. Iz svojih izkušenj kot tekmovalke, naj povem, da se mi je ob prepisovanju učne snovi ali v pripravah na test pogostokrat zgodilo, da se je dan prevesil v noč in noč v jutro! V mojem času treniranja namreč nismo poznali statusa športnikov.
Šport so tudi druženja, kjer se ustvarjajo nova prijateljstva, spomini s tekmovališč pa kasneje ostanejo kot močna vez za vselej. Življenje nam že samo po sebi prinaša zmage in poraze. V športu tudi ni bližnjic in obstajajo določena pravila ravnanja. Prav tako tudi ni vsak, ki se ukvarja s športom, rojen tekmovalec. Zagotovo pa velja, da navade, pridobljene v športu, kasneje vsak prenese na ostala področja svojega delovanja.

Anica Živko