Deževni dnevi so kot nalašč, da naredimo nekaj dobrega zase, še posebej to velja za tekače, saj dež v nas zbudi še dodatno motivacijo in postane osebni izziv hkrati.

Vedno več nas je tekačev, ki smo radi tudi kdaj sami, ko pri teku zaslišimo lastno dihanje in začutimo tisto že skoraj izzvenelo, pozabljeno iskrenost do sebe. Morda pa je to tudi prava priložnost za vse, ki se zaradi vse večjega pomanjkanja časa podamo na krajši a malce intenzivnejši tek v naravo. Potrebna je le volja, primerna obutev in oprema in ne pozabimo na kapico s šiltom.

Po kratki in predhodni pripravi telesa na napor oz. po t.i. ogrevalnem delu, se lahko podamo na pravo deževno avanturo v naravo, ko zavijemo na prvo možno gozdno pot, kjer nam intenzivnost teka narekujeta le še osebna pripravljenost in naravna konfiguracija terena. Res je tudi, da morda tek čez drn in strn zahteva nekoliko boljšo pripravljenost, a če iztisnemo še nekaj več iz sebe, nas lahko že vzpon na bližnji hrib nagradi z neverjetnim razgledom, ko se navdušimo in smo ponosni samim nad seboj.

Tek v naravnem okolju zagotovo pogojuje večji telesni napor kot po urejenih in ravnih delih, še posebej, ko nam spolzke korenine in mokri kamni zadajo še večjo kontrolo gibanja, ko se ritem teka pri spustu s hriba v dolino spreminja, kot hitro vrteči se film. Nikjer tudi ni zapovedano, da mora biti naša tekaška avantura vedno v obliki neprekinjenega teka saj smo znani po tem, da si radi zadamo višje in težje dosegljive cilje.

Priporočljivo je, da naj bo naša tekaška aktivnost naravnana vedno tako, da se že ob prvi večji zasoplosti ustavimo in si privoščimo nekaj vaj za raztezanje, nato pa lahkotno nadaljujemo s tekom.